Na začetku šolskega leta 2013/14 smo se dijaki prvih letnikov v sklopu projekta Rastem s knjigo odpravili v knjižnico Jožeta Mazovca v Moste, kjer je vsak dijak dobil brezplačno knjigo Jugoslavija, moja dežela avtorja Gorana Vojnoviča. Dijaki 2. f in 2. g, ki nas slovenščino poučuje profesorica Barbara Iskra Šarec, smo morali knjigo prebrati kot obvezno domače branje. Nato smo si v Koloseju ogledali še Vojnovićev film Čefurji raus, posnet po istoimenskem romanu, in bili tako pripravljeni na srečanje z režiserjem in pisateljem Goranom Vojnovićem, ki nas je proti koncu lanskega šolskega leta osebno obiskal na naši šoli in nam bil pripravljen odgovoriti na vsa vprašanja.

Letos pa nam je bilo s strani šole ponujeno, da si zgodbo iz romana Jugoslavija, moja dežela lahko ogledamo tudi na gledališkem odru. Predstava je bila na sporedu v četrtek, 11. 6. 2015 ob 17. uri v ljubljanski Drami. Tam smo se zbrali 15 minut prej, da so nam profesorice razdelile karte. Predstave smo se udeležili nekateri dijaki iz 2. f in 2. g.

[st_custom_image image=”1884″ size=”blog-medium” position=”left” link_type=”lightbox” link=”” link_target=”_self” caption=”” custom_class=””]

Zgodba govori o Vladanu Borojeviću, sinu oficirja Jugoslovanske ljudske armade. Vladan se skozi zgodbo vrača v otroška leta in v najhujše trenutke svojega otroštva. Kot majhen deček je bil priča temu, kako so leta 1991 očeta Nedeljka Borojevića premestili v Beograd, in takrat se je njihovo življenje spremenilo. Iz Pule so odšli v Beograd, kjer jih je pričakala soba v Hotelu Bristol, kjer z mamo Dušo nista ostala dolgo, saj sta odšla k Nedeljkovim sorodnikom v Novi Sad. Vladan je opazil, da se mama Duša zelo spreminja in da ni več srečna. Kmalu sta se z mamo preselila v Slovenijo, kjer sta morala začeti novo življenje. Vladan je mislil, da je njegov oče mrtev. Z mamo sta se odtujila in šele po novici o tem, da je Nedeljko Borojević živ, sta spet navezala stike. Vladan se ob iskanju očeta srečuje s svojimi travmami, ki so posledica njegovega otroštva. Potuje po Balkanu in išče sledi o svojem očetu, izve marsikatero resnico o svoji družini in začne spoznavati samega sebe. Na koncu najde očeta, s katerim se grdo razideta, z mamo pa spet prekineta stike na boleč način.

[st_custom_image image=”1887″ size=”blog-medium” position=”left” link_type=”lightbox” link=”” link_target=”_self” caption=”” custom_class=””]

Knjiga in predstava se razlikujeta predvsem v tem, da je bilo skozi predstavo lažje slediti zgodbi kljub preskokom z enega dogodka na drugega. Predstava je bila na trenutke zelo smešna kljub žalostni zgodbi. V romanu pa teh smešnih dogodkov ni oziroma jih ne dojemamo tako smešno.

[st_custom_image image=”1886″ size=”blog-medium” position=”left” link_type=”lightbox” link=”” link_target=”_self” caption=”” custom_class=””]

Predstava nam je bila zelo všeč in hvaležni smo, da nam je šola omogočila ogled te predstave. Za odlično odigrano predstavo smo igralce nagradili z večkratnim bučnim aplavzom.

[st_custom_image image=”1885″ size=”blog-medium” position=”left” link_type=”lightbox” link=”” link_target=”_self” caption=”” custom_class=””]

Ana Draksler in Filip Juroš

Fotografija: Filip Juroš, Peter Uhan

Spletna stran za boljšo funkcionalnost in prikaz multimedijskih vsebin uporablja piškotke. Z nadaljevanjem brskanja po spletni strani se strinjate z namestitvijo in uporabo piškotkov na vaši napravi.