Poskusna bronasta mepi odprava

Še zadnji vikend pred počitnicami smo se dijaki Mepi krožka odpravili na našo dvodnevno poskusno odpravo na Kolpo. Iz Ljubljane smo se odpeljaliz vlakom do Črnomlja, od tam pa prestopili s kombijem do Vinice. Vsak je imel svoj ogromen nahrbtnik, s seboj pa tudi nek čar, saj nihče od nas ni vedel, kaj naj dejansko pričakuje. Imeli smo vrisano smer na zemljevidu, ki je bila dolga okoli 25 km. Hodili bomo sami, profesorici pa nas bosta pričakali samo na kontrolnih točkah. Prvi dan hoje ob nedelujočih mlinih na Kolpi je kar hitro minil in že smo postavljali šotor in pripravljali kurišče za večerjo. Po napornem dnevu smonačrtovali, da v Kolpi tudi zaplavamo, vendar, ko je začelo deževati, je bila voda še bolj mrzla. Vse to pa ni odvrnilo Filipa.

Zjutraj smo se počasi, res počasi pripravljali na pohod, profesorici pa sta nas že neučakano čakali saj smo se premikali kot polži. Drugi del naše poti je bil daljši in proti koncu nam je počasi zmanjkovalo navdušenja nad vsem. Mislili smo, da bomo obupali. Odpravili smo se še na Malo in Veliko Radensko steno in se nazaj v Radence spuščali po dolgi asfaltirani cesti, ki se je res vlekla v nedogled. Po dolgem času smo končno prispeli na cilj, kjer smo doživeli super sprejem z milnimi mehurčki.

Mislim, da smo res tisti, ki smo premagali sami sebe. Nihče ni mislil, da bomo to dejansko tako dobro prenesli. In kot pravi Tone  Pavček: »Ko hodiš pojdi zmeraj do konca, spomladi do rožne cvetice, poleti do zrele pšenice, jeseni do polne police, pozimi do snežne kraljice, v knjigi do zadnje vrstice, v življenju do prave resnice, v sebi do rdečice čez eno in drugo lice. A če ne prideš ne prvič ne drugič do krova in pravega kova poskusi: vnovič in zopet in znova.«

In s tem dobiš neko upanje vase, da to zmoreš in če se trudiš zmoreš vse. Zahvaljujem se vsem članom Mepi krožka, da smo uspeli premagati sami sebe. Res hvala vsakemu posebej Niku, Filipu in Luciji. Brez vas mi kaj takšnega zagotovo ne bi uspelo.

Polona Grilc

Fotografija: Filip Jereb