Pa je za nami! Zadnji vikend v septembru, smo uspešno izpeljali peto MEPI bronasto dvodnevno odpravo. Tokrat so se pod vodstvom Tosje Novak in Mateje Jakob na odpravo podali mepizavri, vseh pet iz drugega letnika: Urh Cerkovnik, Nik Gregorin, Jon Prebil, Erazem Žakelj in Jan Šircelj. Dogodivščina se je pravzaprav pričela že na ljubljanski avtobusni postaji, kjer so se vkrcali na avtobus, ki vozi proti Kočevju. Po uri vožnje v maskah, so v Prilesju lahko sneli maske in s polnimi pljuči zadihali v pravo vaško podeželje Dvorske vasi, Karlovice, Podklanca, Žimarice, Sv. Gregorja in Hudega Konca. V vaseh so morali s fotoaparatom zajeti staro vaško arhitekturo, saj je bil to tudi namen celotne dvodnevne odprave. Med potjo so prečili Črni potok brez mostička, ki je mepizavre prislili v pravo pustolovščino prečkanja potoka. Šestnajst kilometrska pot prvega dne je hitro minila, zato je bil čas za postavitev tabora na jasi s potokom. Tokrat je bilo zaradi ukrepov ob COVIDU omejitev prenočevanja v šotorih, kjer so bili skupaj lahko le sošolci z omejitvijo na dva člana odprave. Večerjo so si skuhali na tabornem ognju, ki jih je tudi grel v mrzli noči. Drugi dan odprave, ki je bila dolga cca. trinajst kilometrov, so mepizavri za ogrevanje zagrizli v kolena in se po brezpotju gozda dvignili za dvesto višinskih metrov. Prav posebni čar odprave in doživetje divjine je bilo tudi prebijanje skozi praprot, veje, podrta drevesa, robidovje in visoko travo. Pot jih je na trenutke vodila po slovenski pisateljski poti, kjer stojijo rojstne domačije in hiše, v katerih so živeli in ustvarjali slovenski pesniki in pisatelji, mimo Starega gradu (Ortneškega gardu) vse do zaključka odprave, ki je bila na avtobusni postaji v Ortneku.

Napisala: Tosja Novak

Fotografije: Tosja Novak

 

Spletna stran za boljšo funkcionalnost in prikaz multimedijskih vsebin uporablja piškotke. Z nadaljevanjem brskanja po spletni strani se strinjate z namestitvijo in uporabo piškotkov na vaši napravi.