V petek, 10. januarja smo se MEPI-jevci zbrali v matematični učilnici ob nekoliko prepozni uri za sedenje v šolskih prostorih. S pomočjo mentoric smo dobili vpogled v topografijo ter orientacijo in si krajšali večer z namizno igro in kuhanjem večerje pred šolskim vhodom. Dan smo končali z ogledom filma na velikem platnu v učilnici 309, ki se je spremenila v našo spalnico.

Strah. Utrujenost. Šibeče kosti. To so bile senzacije, ki smo jih čutili, ko smo se skupaj naslednji dan, v soboto ob blazno rani deveti jutranji uri odpravili po poti do začetka podviga na Mazovnik.

Celoten podvig nam je sledila zver, ki ni imela nadzora nad svojo energijo, bila je divjega izgleda, z repom polnega listja in zobmi, ki so se zarili v vsako stvar. Sonce se je umikalo in prikazovalo, zaradi česar smo bili še bolj zmedeni nad minulim časom. Noč in dan sta se zamenjala neštetokrat pred našimi očmi, ko smo celi 2 uri hodili do cilja. Ko smo se vračali nazaj, smo pri koncu poti s solzami v očeh in bojnimi ranami po telesu zagledali znake višje civilizacije v daljavi in se zagnali iz divjine na svobodo.

Šale in pretiravanja na stran, na 4-urnem, lahko bi rekli “sprehodu” po Golovcu, smo uživali in cenili preživeti čas v naravi. Po tej poskusni odpravi se s pomočjo mentoric počutimo bolj pripravljeni na nočitev zunaj in nadaljnje MEPI izzive.

Sarah Grošić

Fotografija: Sarah Grošić, Petja Škrubej, Max Weber Doleček, Tosja Novak

 

Spletna stran za boljšo funkcionalnost in prikaz multimedijskih vsebin uporablja piškotke. Z nadaljevanjem brskanja po spletni strani se strinjate z namestitvijo in uporabo piškotkov na vaši napravi.