V soboto, 18. 4. 2020, naj bi imeli na SMGŠ kulturni dan oziroma tradicionalno šolsko prireditev. Ker nam je epidemija to preprečila, smo se znašli drugače. Preko kanala YouTube smo si ogledali zdaj že drugo gledališko predstavo z domačega kavča. Za tokratno predstavo je poskrbelo Mestno gledališče Ljubljana (MGL).

Delo je napisal Prežihov Voranc leta 1937, uprizoritev gledališke predstave pa je režirala Nina Eva Lampič. Ogledali smo si jo lahko od 18.00 dalje pa do prihodnjega dne istega časa. Predstava traja približno 1 uro in 30 minut, v njej pa so zelo lepo uprizorili celotno dogajanje zgodbe po istoimenski knjigi.

Pred ogledom nas je profesorica Barbara Iskra Šarec spomnila, naj si za boljše razumevanje predstave preberemo snov na to temo iz 3. letnika, saj se bo slednja ocenjevala tudi na maturi.

V današnjih razmerah smo veseli kakršne koli pomoči na področju izobraževanja in obujanja spominov knjižnih del, katerih poznavanje bomo dijaki 4. letnika morali v kratkem pokazati na maturi. Veseli smo, da nam je MGL omogočil ekskluziven ogled gledališke predstave iz naših naslanjačev in nam tako na malo drugačen način predstavil zgodbo.

Vsebina predstave Samorastniki

Večji del zgodbe se odvija na posestvu Karnice, kjer so živeli Karničniki. Stari Karničnik je imel 3 otroke. Prvorojenec Ožbej je bil fant, kar je pomenilo, da bo, ko bo napočil čas, on prevzel gospodarjenje  Karnic. A ni bilo vse tako enostavno, kot se sliši.

Ko je Ožbej imel dvajset let, je k hiši prišla službovat kajžarska hči Hudabivška Meta. Ožbej se je zaljubil vanjo in ona vanj. Ljubezen je cvetela v temačnem okolju, saj sta se morala ljubiti na skrivaj. Stari Karničnik namreč v nobenem primeru ne bi dovolil, da se njegov prvorojenec, ki bo prevzel mesto gospodarja na kmetiji, poroči z žensko »nižjega sloja«. Nekaj časa sta Ožbej in Meta svojo ljubezen uspešno prikrivala, a nekega dne se je Ožbej odločil, da očetu pove za svojo ljubezen. Karničnik je  pobesnel, poklical Meto in se znesel nadnjo. Hotel je, da se kesa za svoje grehe.  V roke ji je položil svečo, jo prižgal in pustil, da ji vosek kaplja na roke. Rešila jo je njena mama, ki jo je peljala domov. Meta je pri Karničniku nehala delati, zato je odšla služit v samotni kraj ob Dravi. Tja se je odpravila, ker je nihče drug ni hotel sprejeti k sebi. Zavedali so se vpliva Karničnikov in kaj bi to pomenilo za kmetijo, če bi se jim zamerili.

Tam je Meta rodila svojega prvega sina, leto kasneje pa še enega. Ne prvega ne drugega ji župnik ni hotel krstiti po očetu Ožbeju. Karničniki so jo poklicali na svoje posestvo, kjer so ji najprej zlepa in nato še  zgrda poskušali dopovedati, naj se odpove Ožbeju. Ker se ni hotela odpovedati Karničnikovemu sinu,  se je birič razburil in jo privezal na stol ter jo pretepel s šibo. Meta se kljub vsemu trpljenju in mučenju svoji ljubezni ni odpovedala, zato so Karničniku povedali, da se take ljubezni ne da izkoreniniti. Karničnik pa je še vedno vztrajal pri svojem in je bil prepričan, da bo že našel način, da bo to ljubezen izkoreninil.

Spravil se je na svojega sina Ožbeja in ga prepričeval, naj se odpove Meti, a mu ni uspelo. Ni mu preostalo drugega, kot da sinu najdejo bogato mlado dekle in ga prisilno poročijo z njim. Načrt se je uresničil in kaj kmalu je sledila poroka, pred katero je Ožbej pobegnil in se vrnil nekaj dni pozneje pijan. Ko je Meta povila še tretjega otroka, je to dokončno razburilo Karničnika. Svojega prvorojenca Ožbeja je za kazen poslal v vojsko, kar je pomenilo, da bo Karnice prevzel drugi sin.

Ožbej se je po dveh letih vrnil domov s poškodovano nogo. Spet je redno  zahajal k Meti in rodilo se jima je še 6 otrok. Zaradi velike denarne stiske so morali njuni otroci začeti delati že pri rosnih letih. Pri tem so jim pomagali tudi sovaščani, ki so razumeli njihovo stisko.

Ožbej in Meta sta se hotela na skrivaj poročiti, a jima to na ni uspelo. Ožbej je uteho vedno bolj iskal v alkoholu. To ga je nekega dne pahnilo v jezero, kjer je tudi utonil.

Na pogrebu so bili vsi zbrani. K Meti je pristopil Karničnikov Volbenk, Ožbejev brat, in ji rekel, naj pride k njim po Ožbejeve stvari. Ponudi ji je vsoto denarja pod pogojem, da v prihodnje ne slišijo niti besede več o njej in njenih otrocih. Meta je ponudbo odločno zavrnila in se odpravila domov z otroki.

Ožbejevi in Metini otroci so odraščali kot samorastniki, prepuščeni sami sebi, in služili svoj kruh. Vsako belo nedeljo pa so se zbrali v domači hiši. Meta jih je takrat hrabrila, naj nikoli ne ostanejo brez upanja in ljubezni do tega, kar imajo radi.

Besedilo: Svit Savnik, dijak 4. letnika

Fotografija: Arhiv MGL

Spletna stran za boljšo funkcionalnost in prikaz multimedijskih vsebin uporablja piškotke. Z nadaljevanjem brskanja po spletni strani se strinjate z namestitvijo in uporabo piškotkov na vaši napravi.